N O V I C E

AKTUALNO

Limone Extreme, 14.-15.10.2016
Pretekli vikend je nad Gardskim jezerom potekal tradicionalni zaključek svetovne serije v disciplinah Verical Kilometer in SkyRace. Če na hitro povzamem, bi rekel, da je bil tokratni vikend v znamenju slabega vremena in številnih bolezni.
Tekma je bila na mojem koledarju zabeležena, kot eden od treh vrhuncev sezone in tudi trening sem precej prilagodil temu. Poleg tega pa sem imel željo nastopiti tudi na SkyRace, saj sem precej treninga v zadnjem času posvetil tudi tej disciplini. Lahko bi rekel, da je do zadnjih desetih dni vse potekalo po planu in polno motiviran sem čakal na tekmo. Nato pa se me je začel lotevati zelo močan prehlad, ki me je dodobra izmučil. Zadnjih deset dni tako praktično nisem treniral, oz sem občasno naredil le kakšen raztek , prehlad pa ni in ni hotel izginiti. V petek, na dan vertikala sem tako še vedno pokašljeval in v močnem dežju ter spremenjeni trasi, sem bil povsem demotiviran za tekmo. Zavedal sem se namreč, da tek v močnem dežju in polna obremenitev pljuč, ne bosta čisto nič pripomogla k izboljšanju zdravja. Po pravici povedano še pol ure pred štartom nisem bil prepričan, da želim stopiti na štart. Če ne bi bil z mano tudi Luka, bi verjetno ostal v topli postelji v apartmaju s toplim čajem v roki. Tako pa sva se še z 200 drugimi tekmovalci ob pol sedmih zvečer v močnem dežju prerivala na štartni črti in čakala na pok pištole. Kot vedno, se je tudi tokrat začelo s polnim šprintom skozi mesto in v klanec, kjer nismo zavili v originalno strmino, temveč na B traso, ki je veliko bolj položna in daljša. Že po nekaj minutah tekme sem opazil, da se telo ne odziva, kot ponavadi. Noge in srce bi želela hitreje, medtem ko pljuča niso dala dovolj kisika in zdelo se mi je da ves čas hiperventiliram -kot bi tekel na visoki nadmorski višini (verjetno posledica prehlada). Tako sem v bistvu celotno traso odtekel v nekem trening tempu, ki se mi je zdel na trenutke prav smešen. O odstopu nisem razmišljal, ker sme vedel, da bom hitreje v cilju, kjer so me čakala topla oblačila, kot pa nazaj v hotelu. Večino trase sem tako pretekel za Lukom, ki mu tudi ni šlo najbolje in v cilj sva pritekla eden za drugim, daleč od željenih mest.
Že v petek zvečer, sem se odločil, da je nastop na sobotnem Sky-ju povsem brez smisla. S takim zdravjem bi si gotovo naredil več škode, kot dobrega, zato sem dan preživel kot navijač ob progi, kar pa je tudi zanimiva vloga - občasno :)
Rezultati

Deževna tekma v soju čelnih svetilk
Komentiraj
 
 
Triglav up, 27.9.2016
Od mojega zadnjega podviga na Triglavu, ko sem postavil najhitrejši čas vzpona in spusta, so minila natanko 3 leta. Že takrat je bil to neuradno tudi najhitrejši čas samega vzpona iz doline na naš najvišji vrh, za katerega pa sem že takrat vedel, da se ga da še izboljšati.
Če sem po opravljenem podvigu gor-dol takoj vedel, da je bilo to prvič, zadnjič in nikoli več, sem vedel tudi, da se bom najhitrejšega vzpona zagotovo še lotil. K tem so me spodbudili tudi številni prijatelji, s katerimi smo radi debatirali, kje bi bilo mogoče iti še hitreje in se spustiti pod mejo 1h30min.
Vedno bolj me je začela privlačiti tudi trasa in Vrat in lansko poletje, sem šel enkrat preveriti kako hitra je ta pot. Zastavil sem si močan tempo, čeprav sem ves čas vedel, da grem lahko še hitreje in na vrhu se je štoparica ustavila pri 1h33min, kar me je presenetilo in dalo jasen odgovor, da je tudi ta pot zelo hitra.
Nato je zopet mineval čas, prihajale so tekme, treningi in nekako se nisem odločil za nov napad na Triglav. Kljub temu, da na koncu vedno vse zgleda tako enostavno, se mora za tako hiter čas poklopiti več stvari. Kot prvo je to jesenski termin, ko je na poti manj planincev, potem je tu uskladitev z ostalimi tekmami, pa vreme mora biti idealno in pa seveda motivacija. Le ta je tu še toliko bolj pomembna kot na tekmi, saj ni borbe s sotekmovalci, temveč le s samim sabo ter časom. Letos je željo po hitrem vzponu izrazil tudi Luka Kovačič, s kom opraviva veliko skupnih treningov in vedel sem, da če je kdo sposoben slediti mojem tempu, je to on.
V ponedeljek, dan pred podvigom je dozorela želja, povabim še Luka in v torek, malo čez sedmo uro zjutraj sva stala pred Aljaževim domom v Vratih s prsti na štoparici in pogledom proti vrhu. Narekovanje tempa sem prevzel jaz, predvsem ker pot poznam bolje, kar pa je v takem boju s časom bistvenega pomena. Pot Čez Prag je zelo zavita in tehnično zahtevna in vsaka skrenitev s poti, četudi le za par sekund, se na koncu lahko nabere v debelo minuto ali celo več, kar pa je bilo v najinem primeru nesprejemljivo. V slabi uri in pol najinega vzpona nisva imela časa za pogovor, le nekajkrat sva preverila stanje drug drugemu, da je tempo pravi in nadaljevala v najhitrejšem možnem ritmu. Ko sva vstopila v zadnji del poti nad Kredarico, sem že malo podvomil v najin uspeh, ker se je čas (pre)hitro bežal. Še večji dvomi so se mi porajali na grebenu Malega Triglava, ki je bil poledenel in je zahteval še dodatno upočasnitev. Vendar se nisva dala, nadaljevala hiter tempo in malo pred vrhom sem ugotovil, da nama bo uspelo. In res nama je, čas se je pri Aljaževem stolpu ustavil na 1h 29min in 00 sekund, kar je doslej najhitrejši vzpon na Triglav. Vesela sva bila, da sva zdržala, hkrati pa sva se strinjala, da je bil v tistem trenutku to najin maksimum.
Moram povedati, da noben moj rekord na Triglav ni bil vnaprej načrtovan ter brez kakršnekoli zunanje pomoči. Vedno sem imel vso potrebno hrano, pijačo in oblačila s seboj v majhnem nahrbtniku. Ti najhitrejši vzponi na Triglav niso tekme, ampak jih opravljam za svoje zadovoljstvo, dober trening in premagovanje lastnih mej. Ko postavim nek nov mejnik, začutim veliko zadovoljstvo po tem, da sem premagal samega sebe, svoj prejšnji mejnik in ne da sem premagal koga drugega. Temu so namenjene tekme, kjer se borimo mož na moža in kjer je prostor za dokazovanje pred drugimi. Tudi ko so me novinarji spraševali kaj mi pomeni več, rekord na Triglav ali zmaga na tekmi...mislim, da vse povem s tem, da je Triglav vedno le trening za tekmo.
Ali se bom še kdaj lotil prestavljanja svojih mejnikov na Triglav? Zagotovo bom še kdaj napadel Triglav čim hitreje možno, kdaj bo to, na kakšen način, pa mi bo to povedal trenutni nagon.

Z Lukom na vrhu Triglava po najhitrejšem vzponu doslej
Komentiraj
01-10-2016
Robert:   Bravo Nejc, seveda pa čestitke obema. Želim vama še veliko uspešnih kilometrov.

01-10-2016
Robert:  

01-10-2016
Dejan:   Krasno,top elita! Bolje pa res ne vem kdo bi lahko še šel? Krasno

 
 
Red Bull 400, 17.9.2016
Leto je naokoli in v soboto je bil zopet čas za najtežjih 400m na svetu. Dan se ni začel nič kaj obetavno, kot da bi nam vreme želelo vzpon na letalnico še dodatno otežiti. Tudi organizatorji so bili že malo v dvomih, ampak so na koncu le sprejeli odločitev, da tekma bo, vendar brez finalnega boja. To je pomenilo, da se bomo najboljši borili sami s sabo in časom, saj smo bili uvrščeni vsak v svojo kvalifikacijsko skupino.
V prvi skupini je nastopil Simon Novak, ki je veljal za enega glavnih favoritov in s svojim časom dokazal, da se bo za zmago tokrat potrebno res potruditi. Mene je nastop čakal šele v sedmi kvalifikacijski skupini, kar je pomenilo več kot 3 ure zatem. Čas sem si krajšal s počitkom, občasnim pogledom na dogajanje na letalnici in dobro uro pred nastopom s pričetkom ogrevanja. Vmes je zelo dober čas pričakovano postavil tudi Luka Kovačič, ki pa je za Simonom vseeno zaostal več kot 10 sekund. Vsi smo težko čakali tudi nastop praktično nepremagljivega Arslana, ki mu je uspelo za las, le za dobro sekundo prehiteti Simona. Sledil je še nastop Matjaža - Mika in Simona Aliča, ki sta nekoliko zaostala tudi za Lukom.
Moj nastop se je tako hitro približeval in napetost se je stopnjevala. Večina je pričakovala samo še moj nastop, čeprav sam nisem verjel, da bi se lahko boril povsem za vrh. Glede na treninge na letalnici, sem pričakoval čas okrog 5:20 in čas vodilnih dveh se mi je zdel skoraj nedosegljiv. Vseeno sem bil trdno odločen, da od štarta napadem na polno in poizkušam zdržati do vrha, pa naj čas pokaže koliko sem sposoben. Namenoma nisem imel na roki ure, ker se nisem želel obremenjevati s časom, ampak sem hotel zgolj napasti do konca. Po poku pištole se je začelo, prvih 50 metrov še nekoliko z rezervo, nato pa napad do konca, malo po vseh štirih, malo z rokami na kolenih in hitro sem bil na puklu, kjer mi je uspelo zateči, kar je resnici na ljubo izjemno težko in bolečina zelo velika. Po prihodu na zaletišče sem za trenutek ujel glas napovedovalca, da imam zelo dober čas in začelo se je glasno spodbujanje navijačev, ki so me ponesli v zadnjih sto metrov. Po pravici povedano se teh zadnjih sto metrov niti ne spomnim dobro. V glavi se je pojavil nekakšen šum in sploh se ne spomnim, da bi slišal navijače in napovedovalca, ki me je menda spodbujal, da sem blizu zmage. Spomnim se le to, da nisem želel pogledati proti vrhu, ampak sem le čakal, kdaj bom pred sabo zagledal lesene stopnice, ki so pomenile cilj. Cilj, na katerem se je prava bolečina šele pojavila, ko noge niso več držale, srce je divjalo, pljuča so hotela dobiti manjko kisika, želodec pa je bil na meji, da pošlje ven jutranji zajtrk. Reševalci so me, tako kot praktično vsakega tekmovalca, odvlekli na blazine, kjer sem telo želel spraviti nazaj v komfortno cono. Vmes sem iz glasov v okolici dojel, da mi je za zmago zmanjkala sekunda ali dve. Glede na trenutno stanje mi je bilo jasno, da je bil v tistem trenutku to moj maksimum, ampak ne v nogah, temveč v glavi. Še kako jasno mi je, da je bilo telo zagotovo sposobno dve sekundi hitreje, ampak je glava rekla NE. Zagotovo bi le ta imela še večjo vlogo, če bi se vsi skupaj pomerili še v finalu, saj je v borbi mož na moža še toliko pomembneje, ali znaš odmisliti sotekmovalce in iztisniti le in samo svoj maksimum.
Skratka Red Bull 400 v Planici je tudi letos potrdila sloves najtežjih 400 m na svetu. Tudi zame je to tekma, kjer na plano pridejo drugačni občutki in utrujenost, ki je občutim na nobeni drugi tekmi. Zato se bom nanjo zagotovo še vrnil.
Poročilo z vsemi rezultati, slikami, itd >>>

Zadnji metri proti vrhu letalnice (foto: Samo Vidic)
Komentiraj
20-09-2016
Tone:   Nejc, naj ti tisti dve sekundi ne pokvarita veselja! Zame si prvak.

 
 
Arhiv novic:  
2008  2009  2010  2011  2012  2013  2014  2015  2016 
 
GENERALNI SPONZOR
Slideshow Image 1
 
SREBRNI SPONZOR
Slideshow Image 1
 
BRONASTI SPONZOR
Slideshow Image 1
Slideshow Image 2
 
POWERED BY
Slideshow Image 1
Slideshow Image 2
 
OPREMLJEVALCI
Slideshow Image 1
Slideshow Image 2
Slideshow Image 3
Slideshow Image 4
Slideshow Image 5
Slideshow Image 6
Slideshow Image 7
 
PARTNERJI
Slideshow Image 1
Slideshow Image 2
Slideshow Image 3
Slideshow Image 4
Slideshow Image 5
 
DONATORJI
Slideshow Image 1
Slideshow Image 2
   
© Izdelava strani | kontakt | 2008 - 2009
Stran urejena dne 21.12.2009